Vaša košarica je trenutno prazna!
Pozdravljen, Svet!
Sva sestri Kržišnik, Eva in Nika, Nika in Eva (vrstni red je tukaj povsem naključen).
Sploh kot majhni sva bli povsem tipični sestri. Veliko prepirčkov, nenapovedanih izposoj oblačil, vsesplošnih nestrinjanj … Že takrat nama je najina mami vztrajno ponavljala, naj ne pozabiva, da sva ena drugi največje darilo. Do spoznanja, da je imela (kot imajo mame kar pogosto) prav že od samega začetka, sva prišli par let kasneje, ko sva prerasli igranje z avtomobili, barbikami in vsakodnevno gledanje kasete s posnetkom poroke najinih staršev.
Od takrat veliko stvari počneva skupaj, saj so si najine vrednote in interesi precej podobni. Hkrati pa se v številnih stvareh povsem razlikujeva, najina močna področja pa se lepo dopolnjujejo med sabo. Že res res dolgo govoriva, da bova enkrat skupaj odprli podjetje. In evo naju zdaj!
Najine uresničene ideje:
Dolgo sva razmišljali, kaj (svojega) bi lahko pokazali svetu, in porodila se je ideja za Knjige za spomine. Imate prav, sama ideja niti ni nič novega, vsebina Knjig pa … lahko ocenite sami.
Veliko nama pomenijo skupne dogodivščine, smeh, fotografije – spomini, ki jih nosijo – in ljudje, s katerimi jih z veseljem ustvarjava. Hkrati nas želiva s knjigicami spodbuditi, da v polnosti doživimo čas, ki nam je dan, ter nehamo prelagati sanje in želje.
Življenje teče neverjetno hitro in včasih imava občutek, da zgodbe pozabljava tako hitro, kot jih živiva. In zato se nama zdi, da jih je dobro zapisati. Da bi se spomnili ljudi, solz, krajev, smeha in občutkov. Da ne bi pozabili vseh, s katerimi smo si imeli možnost deliti življenje in zakaj nas je njihova prisotnost tako nagovorila. Da ne bi pozabili kje in s čim smo začeli ter kaj vse se je od takrat spremenilo. Da ne bi pozabili kako je bilo, ko smo nekaj počeli prvič in se bomo spomnili, kako je bilo, ko smo nekaj počeli zadnjič. Včasih pa je treba pisati, da bi lažje pozabili. In tako je svoje mesto v najini trgovini našel dnevnik.
Poleg tega pa bomo skupaj ustvarjali tudi vaše personalizirane planerje. Že par let nazaj je Eva začela sama ustvarjati svojega vsako leto in seveda, je morala (kot sestre to pač počnejo) vsakič narisati ali natisniti dva (enega zase, enega za Niko). Všeč nama je, da so najini planerji ustvarjeni povsem tako, kot si želiva: brez poglavij, ki jih ne potrebujeva, in s tistimi, ki so nama prilagojena. Točno to želiva deliti še z vami. Planer ki bo v/Vaš.
Kdo pa sva pravzaprav midve?
Hej, sem Eva,
27-letna srečnica, ki sem obkrožena z ogromno ljudmi in kraji, ki mi največ pomenijo: družino, naravo, prijatelji, hišnimi ljubljenčki, hobiji, službo in vedno novimi izzivi. Če ne bi prihajala iz Poljanske doline, bi živela ob morju in se enako rada sprehajala na soncu, gojila aloevere (če bi jo kdo imel, mi sporočite) in klepetala ob kavi. Rada urejam stvari po svoje in si jih prilagodim, tako da sem že kakšnih 8 let nazaj začela z izdelovanjem svojih “planerjev” (zvezkov, ki sem jim napisala dni in datume ter dodala fotografije) in jih začela podarjati tudi prijateljicam za rojstne dneve. Hkrati sem si od vedno želela, da bi nekoč izdala knjigo – morda pa bodo te knjigice temu še najbližje.
Verjamem, da je življenje najbogatejše, če ga napolnimo z vedno novimi izzivi, spomini, izkoriščenimi priložnostmi, in najbolj pomembno: ljudmi.
Hej, jaz sem Nika.
Sem 24-letna strastna ljubiteljica kave, počasnih juter, sončnih zahodov, potovanj in hribov (če vam povem po pravici, ne grem velikokrat, ampak vsakič ko grem, si obljubim, da bom šla večkrat). Rada imam ljudi, vse pasme psov, spontane odločitve in sladoled.
Če bi vprašali moje prijatelje, bi vam ti med rahlim zavijanjem z očmi verjetno povedali, da vztrajno trdim, da moj urnik ne vsebuje preveč stvari, moja težava je v tem, da imam vedno premalo časa.
Iz strahospoštovanja do časa, ki nam je dan za tole naše majhno življenje, je bila moja želja ustvariti opomnik na našo začasnost in na to kako zelo vredni so ljudje, za katere lahko rečemo, da so “naši” ter da moramo življenje hkrati živeti hitro in kot da se nam nikamor ne mudi.
In da ne smemo pozabiti, da se nam bo čas, enkrat kmalu (no, mogoče ne zares tako zelo kmalu, ampak ker življenje teče tako neustavljivo hitro, se mi včasih zdi, kot da bi to znalo bilo že jutri) iztekel in da takrat ne bomo več imeli časa za (pre)dolge objeme, zaljubljene poglede in navihane nasmehe.
Veseli naju, da smo se spoznali. <3